Selitev v tujino ni kar tako. S tem ne mislim kratkoročnih selitev kot so na primer enoletne študijske izmenjave, dvoletne delovne pogodbe na drugem koncu sveta in podobno. Slednje so namreč večinoma prav super zadeva, saj vam ponudijo enkratno možnost spoznavanja novih kultur, ko je vsega konec se pa mirne duše in s polno vrečo novih doživetij in izkušenj lahko vrnete domov, če želite. Ne, ne, tu govorim o selitvi v tujino – za zmeraj. Tale prispevek mi že dolgo leži na duši. Spisan je na osnovi mojih osebnih izkušenj selitve iz Slovenije v Nemčijo, zato ga morda ne gre kar tako posploševati, pa vseeno sem prepričana, da nas je večina v tujini živečih vsaj enkrat občutila nekaj od spodaj naštetega.

Zakaj sploh v tujino? Vsi imamo svoje razloge. Nekateri iščejo boljše življenje, spet drugi nove izkušnje in izzive. Nekateri selitev prenesejo lažje, nekateri težje. Sigurno je vse skupaj tudi odvisno kam, s kom, za koliko časa greš, predvsem pa kaj puščaš za sabo. Sama sem imela v domači Sloveniji 27 let res lepo življenje. Prav nič mi ni bilo hudega. A ravno v tistem malce bolj negotovem obdobju finančne krize po letu 2009 se je zgodilo par stvari, med drugim sem končno diplomirala in izgubila študentski status, delo preko avtorskih pogodb ni obetalo nič dolgoročnega, pogodba za najem stanovanja v Ljubljani se je iztekala in po dobrem letu zveze na daljavo sem se odločila poskusiti živeti v Nemčiji. Dala sem si približno pol leta časa, da vidim kako je tu gor, se vmes dobro naučim jezika, spoznam kak manj znani kotiček države in vidim kam vse tole pelje, potem pa naprej. V najslabšem primeru grem lahko vedno domov. Vedno sem bila bolj avanturistične narave in konec koncev zakaj pa ne bi poskusila. A ko sta se dober teden pred poletom povsem nepričakovano na testu pokazali dve črtici, se je vse obrnilo na glavo. Kar naenkrat se je ta ideja o poskusnih šestih mesecih spevrgla v „it´s all or nothing” scenarij in ja, ostala sem v Nemčiji. Danes sem tu že dobrih 9 let, zadnja leta sicer bolj iz nuje kot iz želje. Vmes se je seveda ogromno spremenilo, med drugim se tudi tista zgoraj omenjena zveza ni obnesla. Ampak to je pač življenje. V temle prispevku se osredotočam na negativne in pozitivne občutke, ki nas prevzamejo takole v tujini, mogoče pa komu pomaga.

Družina

Družina je samo ena in včasih se njenega pomena zares zaveš šele, ko si takole daleč stran. Sploh pa, ko se pridruži podmladek in bi ti babi ali pa teta še kako prišli prav, ne samo s fizično prisotnostjo ampak tudi z nasveti in emocionalno podporo. Zamudiš rojstne dneve, poroke, rojstva, praznovanje novega leta, družinske piknike in še kaj. Tudi svoj rojstni dan praznuješ sam. In tudi oni veliko zamudijo. Vnukove prve korake, rojstne dneve in še cel kup drugih malenkosti. Je pa res, da se z današnjo tehnologijo marsikaj premosti.

Prijatelji

Poleg družine seveda noro pogrešam prijatelje. Saj ne, da jih tu nimam, pa tudi po duši sem kar socialen in odprt tip, ampak tistih pravih je res bolj malo. Po skoraj 10 letih imam doma v Sloveniji prav veselo druščino in sem kar malo ponosna, da mi je kljub razdalji in včasih res redkim obiskom domovine (ponavadi pridem 1-2x na leto) uspelo obdržat stike. Seveda ne z vsemi. Ker za to se je treba obojestransko zelo potrudit. Si vzet čas. In včasih je obisk domovine zame res kot nekakšna dobro organizirana poslovna pot, z natempiranimi vsakodnevnimi sestanki haha. Sčasoma ugotoviš, da enostavno ni časa za vse. Spoznaš, kdo so tisti pravi prijatelji in tistim nameniš svojo energijo in čas.

Kulturni šok

Kulturni šok je vsekakor večji, če se preselite nekam izven Evrope, a verjamite že tukaj v Nemčiji je prav neverjetno. Saj sprva je vse zanimivo in novo in oh in sploh. Sem tudi velik zagovornik tega, da se je treba privaditi in sprejeti novo kulturo, saj smo konec koncev mi tisti, ki se priselimo. Kljub temu pa se določenim stvarem pač težje prilagodiš, jih ne razumeš, mogoče jih na neki točki niti nočeš razumet. In velikokrat ti gre po domače povedano veliko stvari na živce. Pa se ne moreš preveč pritoževat, saj si ti tisti, ki je prišel sem. Tujci niso v Nemčiji nič neobičajnega. Če se dobro naučiš jezika, si pridobiš eno lepo dozo spoštovanja in občudovanja. Pa vseeno, velikokrat se znajdeš v situaciji, ko si in boš pač vedno tujec in na osnovi tega nisi deležen enakega obravnavanja.

Pokrajina in geografska lega

Iz Ljubljane lahko po uri vožje skočiš v Sredozemsko morje, pohajkuješ v Alpah ali pa srkaš vino med vinogradi v Goriških brdih. V eni uri vožnje prideš do Avstrije, Italije ali pa Hrvaške, no Madžarska je pa res malce dlje. Pozimi smučaš, poleti plavaš. Lahko tudi plezaš, obiščeš kakšno jamo, srečaš medveda, pa še kaj. Če tole povem nemškim znancem, vsi zavriskajo: „pa to je raj!“. Ja, imajo kar prav. V tem delu Nemčije je, gledano z vidika pokrajinske pestrosti, en živ (mrtev?) dolgčas. Na stotine kilometrov ravnine. Ta me sicer niti ne bi motila, če bi imela vsaj morje blizu, a na žalost temu ni tako. Čeprav nisem nek ekstremni hribolazec, na smrt pogrešam hribe in večkrat se počutim, da živim “sredi ničesar”.

Razdalje in dostopnost

Nemčija je ogromna. Je pa res dobro povezana z avtocestami, na katerih kot vemo, načeloma ni hitrostnih omejitev. Tukaj ni nič čudnega če za dnevni izlet prevoziš sem in tja skupno 500km ali pa še več. Od nas do obale imamo recimo kaki 2 uri vožnje. Do Berlina, Hamburga in Frankfurta pridemo po 2-3 urah vožnje. Pa vseeno gremo dostikrat kar tako, za en dan. Na razstavo v Hamburg, na kosilo v Berlin. Tista ura do Hanovra je pa itak nekaj čisto samoumevnega. Tudi sama sem se v vsako smer v službo vozila po eno uro in na dan prevozila okrog 100km. To tukaj res ni nič posebnega. Ne vem ali je to dobro ali ne, sama sem se dobro privadila na razdalje in zdaj mi je izredno smešno, ko na primer nekdo iz Kamnika reče da mu je Ljubljana predaleč.

Vremenske razmere

Že kratkoročne spremembe vremena lahko bistveno vplivajo na naše počutje, kaj šele tiste dolgoročne. In tukaj pri nas na severu Nemčije zna biti prav neznosno. Zelena zima, japonke aprila, lahka bunda maja in deževnih 15 C julija. Pravzaprav so vremenske razmere lahko identične decembra in maja. Ja, ja saj vem, da tudi v Sloveniji bel božič zadnja leta ni garantiran, pa vseeno. Po par letih tu gor sem se nehala tolažit, da je samo „slaba sezona“ in v svojo garderobo dodala par dežnih plaščev, anorakov, gumijaste škornje in še kakšen debel šal. Na dežnik pa zaradi skoraj vedno prisotnega močnega vetra itak lahko pozabimo. Včasih si res želim neznosne poletne vročine in neznosnega mrazu pozimi.

Služba in kvaliteta življenja

Če je bila Nemčija mogoče pred 30-40 leti raj za nove priložnosti in zaslužek, pa vsaj glede na moje izkušnje, danes ni več tako. Saj malo bolje zaslužiš tu, ampak če dam vse skupaj na tehtnico to ni to. To mora sicer vsak pri sebi razčistiti, ali se v končni fazi splača ali ne. Veliko je odvisno tudi od poklica ter od tega kako in kje živiš, v večjih mestih so najemnine res astronomske, sploh če si sam. Tisti višek zaslužka pa zlahka porabiš za raznorazne drage storitve, nešteta zavarovanja, boljše prehrambene izdelke ter vse mogoče skrite stroške. Jaz osebno tudi za kazni za prehitro vožnjo haha. Tudi dopusta ni veliko in sploh tisti, ki radi potujemo smo velikokrat postavljeni pred odločitev ali iti domov na obisk ali pa iti na potovanje. Ker oboje pač ne gre. Sicer pa imaš tu kot uslužbenec res veliko pravic, sama imam z delodajalci super izkušnje.

Gospodinja ali delovna mama?

Položaj žensk (in še posebno mam) po svetu je marsikje drugačen kot smo ga vajeni doma, zato enostavno ne morem mimo te teme. Namreč, ogromno mam tu v Nemčiji po lastni izbiri ne hodi v službo ali pa imajo močno skrajšan delovnik (10-20 ur na teden). Čisto neodvisno od njihove izobrazbe. Porodniška je eno leto plačana, lahko pa jo raztegneš na 3 leta. Imaš potem še enega ali pa še dva in hop si mimogrede 10 let doma kot “Hausfrau”. V tem času štrikaš, šivaš, kuhaš, pospravljaš, razvažaš otroke na nogomet in urice kitare in si oh in sploh super mama. Otrok seveda ne daš v vrtec, ampak jih imaš vsaj do tretjega leta doma, če ne kar do male šole. Zelo redke osnovne šole nudijo popoldansko varstvo in najkasneje ob 13:30 (če imaš srečo) je treba po otroke. S tem seveda ni prav nič narobe, če je to nekaj kar si želiš. Če pa hočeš delat polni delovni čas z malim otrokom doma, si najbolj črna ovca kar jih je in marsikdo te odločitve ne razume.

Prosti čas in soacializacija

Na pivo v torek zvečer? Na večerjo v četrtek in v kino v ponedeljek? No, nič od tega. Oziroma zelo poredko. Center mesta med tednom ob večerih sameva. Nemci med tednom delajo. In ljudje s katerimi sediš v pisarni so tvoji sodelavci, ne pa prijatelji. No, praviloma vsaj ne takšni da bi šel z njimi na pivo. Tisti, ki imajo otroke, imajo ob 6 večerjo potem pa počasi spat. Ker sem sama iz službe domov hodila okrog pete ure so bili raznorazni zmenki z otroki iz vrtca čez teden praktično nemogoči. Iz Slovenije sem bila navajena veliko bolj pestrega socialnega življenja in to mi res manjka.

Osamljenost in stiske

Ali ni zanimivo, kako se včasih počutiš osamljeno, pa čeprav si obkrožen s kopico ljudi? Skoraj siguno se kdaj počutiš nerazumljeno, nesprejeto, drugačno, začneš dvomiti v svoje odločitve, bi vse skupaj najraje pustil in zbežal daleč stran. Zato se mi zdi ključno, da se obdaš z ljudmi, ki so v podobni situaciji. Da malo pojambraš in izliješ dušo. Da drug drugega podpiraš in tolažiš. Namreč, le oni vas bodo zares razumeli. Nekdo, ki nikoli ni živel v drugi državi se težko poistoveti z določenimi občutki.

Kje je dom?

Že od samega začetka se mi poraja tudi vprašanje, kje je pravzaprav moj dom. Po prvih par letih tu sem se jasno in glasno vprašala, „a je to res to?“. Medtem, ko se tu nikoli nisem počutila zares doma, se zdaj tudi v Sloveniji ne počutim več čisto zares. 10 let je dolga doba. Tu sem tujec, ampak zdaj sem tudi v Ljubljani bolj turist kot domačin. Po pravici povedano, kolikor ljubim potovanja in ob vsaki priliki zbežim v širni svet (mimogrede, moji obsesivni potovalni podvigi zadnjih let so morda prav posledica tega čustvenega brezdomstva), prav tako močno si tudi želim že enkrat spet tisti občutek, ko stopiš skozi vrata in si na glas zavzdihneš „oh, home sweet home“.

Svoboda in nov začetek

Selitev v tujino ima seveda tudi veliko pozitivnih plati. Je super priložnost za nov začetek. Tu te nihče ne pozna. Nihče ne ve kdo si, kaj si, kaj si počel, kdo so tvoji starši, kaj se ti je zgodilo in iz kje prihajaš. Dejansko obrneš nov list. Imaš tudi čas, da spoznaš sam sebe, saj si večino časa (vsaj na začetku) prav sam s sabo. Tega se kar hitro navadiš in pravzaprav je to res neke vrste svoboda. Ultimativna samostojnost in neodvisnost.

Življenjske izkušnje

Po vseh teh letih čustvenega vrtiljaka, ko se znajdeš v najrazličnejših situacijah, v katerih se doma nikoli ne bi, se iz vsega skupaj tudi ogromno naučiš. In teh izkušenj se ne da kupiti, niti se jih ne da naučiti iz knjig. To moraš enostavno doživet in občutit na lastni koži. Te utrdi. Te opogumi. Obogati. Te tudi potolče kdaj pa kdaj, ampak se pobereš. Ni te strah prihodnosti, ker veš da boš zmogel. Saj enkrat že si. In to čisto sam.

Poskusiti ni greh

Čisto za konec pa naj dodam še tole – kljub temu, da sem s situacijo tu vse prej kot zadovoljna in že dolgo čutim da se moj čas tu izteka, sem hvaležna, da sem poskusila. Čeprav bi bilo moje življenje zdaj lahko morda veliko lepše in enostavnejše, če bi se tu in tam odločila drugače kot sem se, res ničesar ne obžalujem. Živeti z obžalovanjem namreč ne pelje prav nikamor. Tudi vse napake, vsi hudi trenutki in težki začetki so del tega kar sem danes. Če torej razmišljate o selitvi v tujino, bi rekla da je za poskisit. Z velikim košem optimizma, a hkrati z dobro mero previdnosti in prizemljenosti.