Po vstopu v novo leto se predvsem mi, popotniške duše, radi vprašamo „kam gremo pa letos“. Pa ne samo sami sebe, toisto vprašanje pogosto zastavimo tudi vsem znancem, za katere vemo, da prav tako radi hodijo po svetu. Od njih morda dobimo kakšno dobro idejo ali namig. In ker tudi mi letos še iščemo par destinacij, (razen spomladanskega smučanja ter nekaj vikend izletov po Evropi namreč še nimamo točnega cilja kam), se moja trenutna razmišljanja vijejo tudi okrog vprašanja „kam?“. Med tem pa sem se nehote zalotila v razmišljanju o nekaterih krajih, za katere sem zelo vesela, da sem jih obiskala še preden so postali pravi turistični hit. Tukaj torej predstavljam naših TOP 5 prav takšnih destinacij.
Na račun globalizacije, vedno cenejših letalskih kart, poplave informacij preko interneta in nenazadnje tudi popotniških blogov kot je tale, so tudi tiste bolj oddaljene, ekstotične destinacije vedno bolj dostopne. In včasih kar malo pozabimo kako smo potovali 10, 20 in več let nazaj – z zemljevidom namesto navigacije, z vodičem v obliki knjige namesto pametnega telefona in tako dalje. Ta potovanja so imela en prav poseben čar in z veseljem se jih spominjam.
SRI LANKA & MALDIVI leta 2000
Še kot gimnazijca, sva se z bratom s starši podala na to takrat resnično eksotično pot. Saj smo pred tem družinsko že dosti potovali na različne konce, ampak po severu Sri Lanke je v tem času še vladalo izredno vojno stanje, pa tudi nikogar nismo poznali, ki bi tam že bil, zato je bilo vse skupaj še toil.ko bolj razburljivo. Za nameček smo potovanje kombinirali še s pardnevnim oddihom na Maldivih, ki so bili tudi moja prva res tovrstna sanjska destinacija. Danes je takšen dopust na Maldivih veliko bolj dostopen, 20 let nazaj (ojoj, je res že tako dolgo?) pa je bila čisto druga pesem. Kakorkoli že, res sem hvaležna da smo jih doživeli še preden so jih „preplavili“ turisti. Tudi med Slovenci bi tako po občutku rekla, da sta obe omenjeni državi med bolj priljubljenimi zadnja leta.
In kako je bilo takrat potovati v tistih koncih? Zahvaljujoč dnevniku, katerega pišem na potovanjih že iz časa osnovne šole, se vsega še dobro spominjam. Po Sri Lanki smo potovali z voznikom, saj javni promet takrat ni bil oglaševan kot najbolj varen. Na sever seveda nismo šli, vsa prenočišča smo rezervirali vnaprej. Spomnim se, da so nas pred vstopom v vsak tempelj dodobra pregledale ženske vojakinje, ki so nam vse vesele zasegle bolj drago šminko, glavnik in še kaj. No, vsaj sončna krema jih ni zanimala. Na Sri Lanki sem takrat veliko stvari doživela prvič, zato mi bo vedno ostala v spominu kot eno prav posebno potovanje. Maldivi pa. Maldivi so bili res rajski. In dragi. Za tisti čas čista eksotika. Ampak če sem iskrena, kljub vsem tem sanjskim plažam, mi je kot srednješolki na tistem mini otočku, ki si ga obhodil v 20 minutah, po dveh dneh postalo že skoraj dolgčas. Danes, ko nisem več najstnica, bi bilo mogoče drugače hehe. Bi šla na Sri Lanko in Maldive še kdaj? Hmm, na Sri Lanko me nekako sploh ne vleče, Maldivi pa tudi niso prioriteta, ampak nikoli ne veš.
KUBA leta 2003
Še ena za tisto obdobje malce bolj eksotična dežela, ki je danes zelo priljubljena in veliko bolj odprta mednarodnim obiskovalcem, Kuba. Leta 2003 še pod embargom, je bilo vse skupaj malo bolj divje. Po Kubi smo potovali z najetim avtom, iz Havane v Pinar del Rio in vse do drugega konca otoka, v Santiago de Cuba. Tu smo se vsedli na avion vprašljivih varnostnih standardov in poleteli v Varadero. Lahko rečem, da je bilo to eno bolj zabavnih potovanj, na račun vseh možnih prigod, pa tudi na račun okusnih mojitov.
Avto se nam je vsak dan pokvaril, tako da smo dodobra spoznali vsaj eno mehanično delavnico v vsakem večjem mestu. V restavracijah enostavno ni bilo hrane, čeprav je bilo na meniju 10 jedi, so imeli na koncu le jajca in riž na primer. In prav zato so nas zadnji dnevi v Varaderu (katerega smo obiskali z namenom, da se malo spočijemo na plažah pred poletom domov) pustili mešanih občutkov. Saj plaže so res lepe, ampak vsi ti glamozni hoteli, vsa hrana pri večerji in zajtrku (ki se ob koncu dneva verjetno zavrže), medtem ko domačini le kilometer stran niso imeli kaj jesti, nemški šlagerji v piano baru, karaoke pri bazenu in tako naprej – to pač res ni za nas. Danes je vsakdanjik na Kubi seveda malce drugačen. Verjetno je sicer še vedno prisotnega veliko tistega pristnega vzdušja, ampak sem vseeno vesela, da smo jo doživeli v tistem drugem času, ko razen v Varaderu in Havani skorajda ni bilo turistov.
LAOS leta 2007
V sklopu daljšega potovanja po JV Aziji sva s kolegico po potepanju po Kambodži in Vietnamu prispele v Laos. Po več tednih džumbusa, glasnega hupanja in smrtonosnih prečkanj ceste se nama je mir v Laosu zdel res pravi balzam za dušo. Niti ne znam razložit zakaj, ampak tu je bilo vse nekako lepše in boljše. Definitivno najina najljubša destinacija izmed vseh štirih držav obiskanih na temle azijskem tripu. V Laosu je bilo tudi najmanj turistov, po spletu okoliščin sva bili deležni večdnevnega obiska domačinov res sredi ničesar – slednje še danes uvrčam med top potovalna doživetja. Laos sicer dandanes še vedno ostaja med manj obiskanimi azijskimi državami, vprašanje pa je, koliko časa bo še tako.
Predvsem pa sem nadvse hvaležna življenju, da me je v Laos pripeljalo v pravem trenutku še zaradi enega posebnega dogodka. Pred torej zdaj že 12 leti sem se tam nekje na Mekong delti en večer zagledala v mojega dragega, s katerim sva šla kasneje vsak svojo pot in se pred slabimi tremi leti spet našla v Berlinu. Mogoče se pa še kdaj vrneva tjale na Mekong, za hec obujat spomine.
OMAN leta 2012
Ga ni Slovenca ki rad potuje, da do danes še ni bil v Omanu. No, malo pretiravam, ampak pomoje nisem tako daleč od realnosti. Že zato sem toliko bolj vesela, da smo ga obiskali že 8 let nazaj, ko velika večina niti ni dobro vedela, kje se ta skrivnostna državica sploh nahaja. Lu je upihnil prvo svečko in za naše prvo potovanje izven Evrope sem si po večmesečni pavzi od bolj avanturističnih potovanj, zaželela prav slednjega. Seveda je destinacija morala biti hkrati tudi varna za enoletnika.
In Oman je bil super! Sploh ne vem, kako sem ga našla, ampak veliko bolj nas je mikal kot na primer bližnji Dubaj. Na splošno imam raje manj poznane destinacije (če kdo še ni opazil haha), in res sem vesela, da smo ga obiskali takrat ko smo ga. Danes mora biti res čisto druga pesem. Takrat nismo srečali skoraj nobenih turistov, sploh pa ne takšnih z otroki. Prav čudno, ker se nam je res zdela top destinacija za družinska potovanja v lastni režiji. V Oman bi šla še, ampak ne po isti poti – naslednjič vsekakor po malo manj znanem polotoku Musandam.
VANUATU leta 2018
Morda se kdo spomni, da sem si v začetku leta 2018 v službi vzela približno 3 mesece neplačanega dopusta in se sama z Lu-jem (ki je bil takrat star 6 let in zadnje leto v vrtcu) podala na eno najbolj norih potovalnih dogodivščin do sedaj. Samska mami s predšolskim otrokom ni tako pogost pojav na južno pacifiških otokih, še posebno ne na Vanuatu. Po obisku Singapurja, Nove Zelandije, Cookovih otokov in Fijija, sva šla prav tja. Na Vanuatu. In to na kar 3 otoke. Me drugim sva splezala na bruhajoč vulkan, slab teden spala v šotoru na plaži, plesala in par dni preživela z domačini v džungli na otoku Tanna in še in še.
Vanuatu je nor. In na takšne bolj skrite konce ne pride veliko turistov, saj jih večina to otoško državo obišče med križarjenjem, ali pa se zasidra v all inclusive hotelu. Ne vem kako bo čez 10 let, morda bo že čisto drugače in res sem vesela (pa tudi kar malo sama nase ponosna), da nama je z Lu-jem uspelo tole izvest. Bi šla še kdaj? Z veseljem!
