Blog

Nova vsebina. Novo ime. Novo leto. Nov začetek.

Sej naslov že vse pove, ampak naj razložim. V preteklem letu je bilo kar nekaj novih začetkov in danes lahko z nasmehom na obrazu rečem, da se je kljub številnim neprespanim nočem, prav vsak od teh novih začetkov splačal. Kakorkoli že, ta tematika je bolj privatne narave in ni potrebe, da jo delim z javnostjo.

Kar se tiče bloga, sem se nekako podobno počutila. Kot da rabi nov začetek. Čas je kar bežal in medtem, ko sem bila zaposlena z vsemi tistimi ostalimi „novimi začetki“, sem opazila da že kakih 10 mesecev nisem nič napisala. Pač blog ni bil več ena izmed prioritet. Niti približno ne.

Verjetno sem rabila premor. S čimer ni popolnoma nič narobe. Konec koncev, bi moralo biti neprofitno pisanje bloga nekaj zabavnega in ne še ena vrsta obveznosti. No, vsaj jaz sem vedno tako gledala na vse skupaj.

Premora je konec. Zadnje tedne oziroma kar mesece, sem preselila blog na novo internetno stran, posodobila skoraj vse stare objave, tu in tam dodala kakšno fotko, pa seveda kaj tudi zbrisala. Stran je pač res rabila novo ime, za nov začetek. Finding Malokoko stran bo aktivna le še par tednov, dokler ne poteče domena.

Z vidika tematike bloga se ni kaj dosti spremenilo. Še vedno se bo pisalo o potovanjih z otroki, bom pa dodala nove vsebine na temo kampiranja, road tripov, pohodništva, zimskih športov in potovanj za samske starše.

V zadnjem letu sva z Lu-jem kar dosti doživela tudi v popotniškem smislu. Med južnim Pacifikom in Evropo sva obiskala kar 13 držav.

Nad tem se res ni za pritoževati. To je to zaenkrat. Pripravljena na objave o najinih dogodivščinah v preteklem letu. Če naju boste brali in spremljali kot do sdeaj, bova seveda vesela, če pa ne pa tud prav :).

Glavna železniška postaja v Frankfurtu. Mrzlo je. Sivo. Megleno. Na vlaku proti domu se nama že kolca po tropskem vlažnem zraku. Prav čudno se mi zdi po dolgem času spet govoriti po nemško. Se kar še malo pretvarjam, da sem turist in se menim po angleško.

Za nama so tedni polni neverjetnih dogodivščin in ko pogledam nazaj, sploh ne morem verjeti, da sva vse tole čisto zares izvedla! Kr sama! Ena mami, en sin, 24 poletov, 5 držav, spanje pri staroselcih, strmenje v žarečo lavo, plavanje z morskimi psi, pohodi po džungli, „tuširanje“ v slapovih, obisk prijateljev na Rarotongi & družine v Singapurju in nepričakovan daljši obisk Aucklanda. Par smrdečih hotelskih sob in par zelo prestižnih. Dnevi, ko sva jedla juhe iz vrečke in dnevi, ko sva se mastila z najbolj okusnimi ribami in raki. Dnevi brez interneta. Dnevi, ko so nama reees smrdele noge. Večeri brez elektrike. Slani nerazčesani lasje. Pogledi na vzhajajoče oranžno sonce iz šotora na plaži. Polno novih poznanstev. Pa da ne pozabim – ena prebrana knjiga! Končno je tudi to možno na potovanju z otrokom :).

Sicer čisto brez nevšečnosti tudi ni šlo. Grozne zibajoče vožnje s trajekti, bližnje srečanje z uničujočim ciklonom, ki nama je skoraj prekrižal načrte, odpovedani poleti, zamujeni poleti, dodatni stroški in pardnevna vročina – ja, potovanja so včasih tudi naporna in utrujajoča. In draga :). Ampak na koncu je vse vredno tistih 5 minut slabe volje.

Na srečo sva jo odnesla brez pozabljenih/ukradenih dokumentov in ostalih osebnih predmetov, nihče ni zares zbolel, prtljaga se ni zgubila. Lu se ni zgubil :). Še niti sonce naju ni opeklo. Prav nobenih problemov nisva imela, tkole kr sama. Čist zares. Vsi so ekstra poskrbeli za naju in domačinom se je zdelo prav neverjetno, kako sva tkole kr sama, revčka, pa nobenga moškega, ki bi za naju „skrbel“ haha. Sva dobila kako ekstra banano kr tako. Pa kokos. Pa popust v taksiju. Uglavnem, prav niti enkrat se nisva počutila nelagodno, tudi kot mamo me ni bilo resnično niti enkrat strah za najino varnost.

Zdajle bo treba v službo. Upam da avto vžge. Ne boste verjeli, ampak v petek spet nekam letim. Mal na lepše. Tokrat brez Lu-ja :). Ko se jetlag malo umiri in uredim fotke pa seveda napišem kaj več o vsem skupaj. O vsakem otoku posebej. Pa še o čem. Saj veste, obujat spomine vedno paše :).

Ko smo lani takle čas sedeli na letalu iz Rarotonge v Auckland sem si rekla, semle pa sigurno spet kmalu pridemo. No, da bomo že čez skoraj natanko eno leto sedeli na isti plaži si pa res nisem mislila. Še manj pa, da ne bomo trije ampak samo dva. No, po pravici povedano, nama ni prav nič hudega hudega z Lu-jem tkole kr sama. Po parih dneh v Singapurju, kjer sva obiskala sorodnike, sva kr sama poletela v Auckland (mimogrede Singapore airlines tokrat zmaga nad Air New Zealand), prespala na letališču (ja mal šparava tkole k sva kr sama), naslednje jutro poletela na Rarotongo (glavni otok Cookovih otokov, sej veste, tm nekje sred Pacifika ena majhna pikica na zemljevidu) in se za 10 dni utaborila pri prijateljih. Sej vem, cel luksuz. In ga zelo ceniva :).

Singapur je bil super. Tako kot vedno. Jaz sem bila že četrtič, Lu tretjič. Zato pa tudi nisva počela prav nobenih turističnih zadev. Zemljevid metroja imam že praktično memoriziran, večerne lučke so še vedno fascinantne, pravila so sveta, vse je čisto, vroče in vlažno in dokaj drago. Vsakič ko pridem, si rečem, da naslednjič pa definitivno spim v Marina Bay Sands hotelu (no le dejte poguglat kak fensi bazen imajo), pa se potem nikoli ne zgodi. Tudi v shopping centru zraven si raje ne kupim nič, si pa z veseljem privoščim tapravi curry za 3€ v t.i. Foodcourtu v najnižjem štuku. Al pa masala doso, še boljše. Se že kr malo domače počutim v tejle nori azijski prestolnici, tokrat še s posebnim privilegijem privatnega bazena, v katerem je še posebej užival mlajši del posadke in slastno tajvansko pojedino za zadnji večer.

Kratko ampak sladko in že je bil čas za premik. Sva na Rarotongi. En tak mali raj sredi Pacifika. Cookovi otoki. Sigurno ste že slišali, samo mogoče ne veste točno kje so. V eni uri prevoziš krožno pot okrog otoka. Vmes spiješ kak kokos, poješ malo surove tune, se vržeš v vodo, zaplavaš med mavričnimi ribicami, 100x rečer „kia orana“, za spomin kupiš en pareo in babici pošlješ najbolj kičasto razglednico kar jih je. V najinem primeru greš še po zelenjavo na sobotno tržnico, spoznaš en kup novih obrazov, kuhaš, voziš po levi, spoznaš kje je najbolj poceni pivo, najlepši razgled medtem ko spiješ kavo, najboljši sladoled in kje najlepša skrita plaža, pa še kaj. Ker tukaj tud slučajno nisva kr sama, ampak obkrožena s prijatelji. Starimi in novimi. Velikimi. Pa tudi takimi čisto majhnimi. Še en dan pa greva naprej. Pogrešala jih bova. Ampak sej se kmalu spet vidimo. Od vikenda naprej pa bova čist zares kr sama. Najprej na Fiji-ju!

Kaj bova tam počela in kam bova šla? Nimam pojma! Še. Sva brez rezervacij, brez plana. Kr sama, samo midva. Z enim 10kg rukzakom na mojih ramenih in enim čisto majnim na Lu-jevih. In a veste kaj, prekleto paše tale svoboda!