Če bi v enem stavku povzela zakaj potujemo odkar smo trije, bi rekla da zato, „ker bi se nam drugač kr zmešal!“ No, če pa poskušam razložit malo bolj na dolgo in široko pa je zgodba sledeča:
Potujem takorekoč že od malih nog. Starši so naju namreč z bratom (na srečo) skoraj vedno vzeli s sabo na pot. In za to sem jim neizmerno hvaležna! Tako sva spoznala svet iz različnih plati, tako dobrih, kot tudi slabih in močno verjamem v to, da so vse te izkušnje veliko prispevale k razvoju najinih osebnosti in oblikovale najino razmišljanje. Vse od takrat potujem – včasih bolj daleč, včasih le „za ovinek“ – a vsaka nova izkušnja, novo odkritje in dogodivščina mi da energijo za naprej in vedno znova se zalotim pri sanjarjenju, kam bi lahko šli naslednjič ali pa kako bi lahko preživeli prihajajoči vikend, da le ne bi bili doma. Očitno nekako ne morem ostati na miru dolgo časa – čeprav moram priznati, da odkar sva/smo na svojem, sem rada tudi doma in včasih paše tudi malo lenarjenja, po domače povedano. Ampak ne za dolgo!
Spomnim se svojih nosečniških dni. Priznam, za začetku nosečnosti sem si sama pri sebi parkrat rekla „To je to, konc zabave, nikamor ne boš več mogla potvat, ne boš več žurirala, ne boš smučala, ne boš spala, še na WC ne boš mogla it v miru – groza, v kaj se spuščam!“
Pojma nisem imela o vseh teh otroških zadevah in pripomočkih in vsemu kar naj bi človek kupil, ko enkrat postane starš (oziroma naj bi to vse kupil že kar 9 mesecv preden postane starš). Vsakič, ko sem odprla internet in začela brskati na to temo (v slovenščini) sem naletela na sezname polne nekih čudnih besed, ki jih zdaleč nisem razumela, kot npr. „body na preklop“ – le kaj hudiča naj bi to bilo?? No, po 4 letih materinstva seveda vem kaj to je. In tudi potrdim lahko, da ni vse tko hudo, kot sem si mislila 😉 Še zdaleč ne! Pa vseeno – vsi ti seznami in napotki in navodila, nasveti in razprave na različnih forumih o vsem kar „rabiš“ za dojenčka so me takrat res spravljali v obup. Zato sem vse skupaj hitro zaprla. In stricu „guglu“ zastavila vprašanje: „kam potovati z dojenčkom/otroki“. V slovenščini (skoraj 5 let nazaj) ni bilo omembe vrednih zadetkov, zato sem poskusila še v angleščini. Aha, pa sem našla. Torej, Florida. Florida, Pariz (Disneyland), Benetke, London, itd. Pa sem si mislila, to ne more biti res! Saj ne da imam kaj proti omenjenim krajem, ampak jaz bi kaj bolj avanturističnega. Hm. No, pa sem si vseeno malo ogledovala zemljevid Floride in si zamišljala kako se bom z vozičkom sprehajala po Disneylandu.
Prvo leto po Lu-jevem rojstvu je bilo zelo pestro, saj smo se že drugič selili in prenavljali in urejali dokumente itd. Življenje v tujini pač ni kar tako 😉 Sploh pa ne v Nemčiji, kjer kraljuje papir + štempelj. Ko smo se dokončno ustalili, so nas začele srbet pete. Lu je že pri 2 mesecih sicer „sedel“ na avionu, ker je pač moral (smo šli na obisk v Slovenijo) in kasneje uspešno prestal kar nekaj doooolgih voženj z avtom v smeri jug, ampak pete so nas vseeno srbele. Vsa tista raziskovanja o Floridi so bila v trenutku pozabljena in kar naenkrat smo kupili letalske karte za v Oman. Dejansko nismo poznali prav nobenega, ki bi tam bil in prav zato nas je še bolj mikalo.
V Omanu smo stestirali, kako je potovati z malčkom (enoletnikom) v bolj oddaljen del sveta in res lahko rečem, da nimamo niti ene slabe izkušnje. Počutili smo se bolj dobrodošle kot marsikje v Evropi in nasploh smo uvideli, da potovanja z otroki prinesejo popolnoma novo, pozitivno izkušnjo. Kar naenkrat smo bili namreč mi atrakcija in namesto da bi se mi trudili vzpostaviti stik z domačini, so to poskušali oni. Že po nekaj dneh na poti smo si rekli: Ja, to je to. Nič ne bo s Florido in podobnim, mi bomo kr tkole po svoje!
Velikokrat berem/slišim očitke, da naj bi starši, ki potujejo s tako majhnimi otroki bili neskočno sebični, češ da mislijo samo nase in na svoje želje, pri vsem skupaj pa ubogi otroci trpijo. No, jaz pa mislim, da bi bilo veliko bolj sebično pustit otroke pri babicah in it uživat v svet brez njih. Vsekakor bi bilo slednje veliko lažje za starše, ki bi končno imeli nekaj „miru“! Ja, bodimo iskreni, potovanja z otroki so včasih naporna. A nič bolj, kot je naporno otroke imeti v prvi vrsti! Da vas razsvetlim, doma namreč tudi kdaj jokajo in so tečni. Prav tako kot to počnejo včasih na potovanju.
Mi smo za to, da gremo skupaj! Enkrat na leto si sicer ponavadi privoščiva krajši pobeg brez tamalega (beri: podaljšan vikend), drugače pa potujemo skupaj. Čas ko ste skupaj kot družina je neprecenljiv. Ko ste doma ste ponavadi hitro ujeti v rutino – vrtec/šola, služba, popoldanske aktivnosti, spanje in jovo na novo. Na potovanju/počitnicah pa ste brez te hektičnosti in lahko res odklopite. Če verjamete ali ne, tudi otrok rabi počitnice, kjer mu ni treba vsak dan ob 6:30 vstati. Otroci na potovanjih z zanimanjem spoznajo nove kulture, pojejo kak nov sadež, vohajo neznane začimbe, slišijo in se naučijo par besed novega jezika, vidijo živali v naravi oziroma naravnem okolju in ne v živalskem vrtu, se igrajo s povsem drugimi stvarmi kot doma in se brez problema znajdejo brez televizije in računalnika! Otroci so nasploh zelo nekomplicirana mala bitja – važno da imajo dovolj za jesti in da jim damo možnost, da se spočijejo. Odrasli si vse prevečkrat delamo skrbi po nepotrebnem, med tem ko je našim tamalim res vseeno, če bo avion vzletel pol ure kasneje, če v hotelski sobi ne bo klime ampak samo ventilator, ali pa če bo voda v bazenu za 2 stopinji prehladna itd itd. Po naših izkušnjah znajo bit na poti res tečni kadar so lačni in zaspani, drugače pa so bolj pridni kot doma!
Ko sva s prijateljico konec leta 2007 potovale po JV Aziji sva na severu Laosa srečali slovenski par s 7-mesečnim dojenčkom in priznam, takrat sem si sprva mislila: „pa tedva sta res nora, le kaj jima je da s tko mejhnim dojenčkom tlele okol tavata sred noči?!“ No, zdaj razumem zakaj. Hočem rečt, da ne zamerim vsem tistim, ki ste (še) brez otrok in takšnega početja ne razumete. Mogoče enkrat boste, tako kot zdaj razumemo mi 😉
Potovanja otrokom brez dvoma dajo veliko, čeprav se vsega kar doživijo mogoče ne bodo dobro spominjali – vse doživete izkušnje jih oblikujejo in pustijo svoj pečat. Saj se tudi ne bodo spominjali, kako smo jim brali pravljice, menjali plenice sredi noči, jih uspavali do onemoglosti, jim peli pesmice in z njimi gradili peščene gradove. Četudi se teh trenutkov ne bodo spominjali, jih bodo izoblikovali in pripomogli k njihovem razvoju.
Jaz nimam nič proti vsem tistim, ki otroke vsako leto peljejo (samo) na Hrvaško, ali pa še to ne. Morda nimajo želje it kam dlje, morda se jim finančno ne izide, morda daljših potovanj pač niso vajeni – ni važno. Vsem tistim, ki pa si potovanj z otroki v bistvu želite, pa si ne upate ali pa mislite, da to ni mogoče – poskusite, morda bo pa čist fino! Pojdite tja, kamor si že dolgo želite in ne zamujajte priložnosti – konec koncev se živi le enkrat! Za vse tiste, ki z načrtovanjem družine odlašajo samo zato, ker bi prej radi še potovali sem in tja in doživeli še to in ono pa – pazite, da ne bo na koncu pepozno. Z otroki se da prav tako potovati in imeti otroke ni bolezen! Imeti otroke ne pomeni, da boste obsojeni na čepenje v dnevni sobi ob gledanju Pujse Pepe, Ledenega kraljestva in še česa za naslednjih 10 let. Vse se da, če se hoče in otrok ne bi smel bt izgovor!
Torej, zakaj potujeva z otrokom?
-
ker nisva dovolj sebična da bi ga pustila z babicami medtem ko bi šla midva uživat
-
ker sva prepričana, da stik z različnimi kulturami pozitivno vpliva na njegov osebnostni razvoj in kasneje močno pripomore k vsesplošni večji toleranci
-
ker so otroci veliiiiko trpežnejši popotniki, kot smo odrasli
-
ker verjameva v to, da tudi on rabi „odklop“ od vsakdanjika
-
ker je otroku res vseeno kje je, važno da je z nama in da se mamo fajn kot družina. Srečni starši = srečen otrok!
-
„ker bi se nam drugač doma zmešal!“
p.s.: do danes še nismo bili na Floridi 😉
Za vse, ki ste kakorkoli aktivni na različnih forumih, pa ponudim še tale prispevek: NESTRPNOST NA FORUMIH 😉
